SMUČARSKI TEČAJ POSTAJA TRADICIONALEN
Medtem ko se nogometaši in kegljači še pripravljajo na spomladanski del tekmovalne sezone 2009/10 v telovadnicah in zimskih ligah, postajamo v ŠD STORŽIČ-Preddvor vse bolj aktivni tudi v zimskih športih. Če smo lahko lani poročali o uspešno izpeljanem prvem smučarskem tečaju med zimskimi počitnicami, lahko sedaj že ugotavljamo, da se je letos že dobro »prijel«. Skoraj podvojilo se je število prijav, tako da je bil avtobus že januarja zapolnjen do zadnjega kotička in smo morali nekaj kandidatov žal zavrniti.
Tako smo se prvi dan zimskih počitnic zbrali zjutraj ob 6:30 pred Osnovno šolo Matije Valjavca v Preddvoru pripravljeni na start, čeprav nam vremenska napoved že prvi dan ni bila naklonjena. Kmalu so začeli prihajati prvi starši s svojimi otroci, nato je pripeljal tudi avtobus in nekaj minut po 7. uri je bil napolnjen do zadnjega sedeža, kot smo po prijavah tudi pričakovali. Predsednik ŠD Roman Rogelj je poskrbel za administrativne postopke, učitelji in šofer pa za otroke in njihovo prtljago, ki jo je prvi dan vedno največ. Tako nas je bilo skupaj s šestimi učitelji smučanja (Marjan Bogataj, Jure Sajovic, Kristina Bogataj, Ciril Škerjanec, Janez Žnidaršič in Gašper Koprivec) ter šoferjem na koncu kar 54.
Med vožnjo smo uredili tehnične podrobnosti in seznanili tečajnike z utečenimi postopki. Ker smo iz lanskega tečaja in iz točnih informacij staršev o smučarskem znanju otrok že imeli predpripravljene skupine, smo se lahko hitro razvrstili po barvah. Začetnike sta prevzela Janez in Gašper in jim nadela zelene markirke, srednji skupini sta bili oranžni, učitelja pa Marjan in Jure, izkušenejši skupini pa rumeni, roko nad njima pa sta prevzela Kristina in Ciril. Vse skupine so napravile preizkušnjo znanja, na podlagi katere naj bi napravili morebitne korekcije skupin, vendar velikih odstopanj ni bilo. Tako smo smo se pognali v zimske smučine, ki jih vseskozi belil sneg, vsake toliko časa, pa jih je obsijalo tudi sonce. Nekaj problemov smo imeli tudi s smučmi, ki so bile tik pred zdajci prinešene iz kleti in je prah na njih povzročil t.i. "coklo" snega, tako da smo morali poseči tudi po smučarskih mažah. Vendar nas nič ne ustavi. Na malici nas je osebje v hotelu pohvalilo, kot eno najbolj pridnih skupin v zadnjem času, nato smo se zopet pognali na sneg. Zelena skupina se je začela voziti po žičnici, ostali pa smo si nabrali še nekaj kilometrov utrjevanja smučarskega znanja in počasi zaključili prvi dan. Glede na optimistično vremensko napoved v naslednjih dneh, pa smo za naprej pričakovali še večjo uživancijo na snegu.
Drugi dan smo zjutraj zelo hitro napolnili avtobus in z malo strahu zrli v nebo po slabši vremenski napovedi prejšnji dan. Strah se je hitro razblinil, saj bolj ko smo šli proti zahodu, bolj vedro je postajalo. V Kranjski Gori nas je čakalo sončno jutro, pripravljanje na smuko pa smo opravili tako rutinirano, da se žičniške naprave še niso začele vrteti, ko smo mi bili že pripravljeni na nove podvige. Skupine so se hitro porazgubile po smučišču in začele z učenjem. Tudi začetniki niso več premagovali brega s "štamfanjem", ampak so takoj po obveznem ogrevanju začeli vožnjo na žičnicah. Tudi na kosilo niso več prišli peš. Tako smo cel dan uživali v smuki in vse večji napredek v učenju je bil že viden.
Sreda se je začela brez strahu, saj smo vremenu že začeli zaupati. Zgodnjemu odhodu iz Preddvora je vedno sledil zgoden prihod v Kranjsko Goro, kar smo tokrat s pridom izkoristili za obvezno slikanje. V avtobusu smo si že popravili frizure, ki smo jih nato pred slikanjem prekrili s čeladami. To nas je zamudilo samo toliko časa, da so se žičničarji pripravili na delo in takoj zagnali naprave, ko smo se pojavili na snegu. Sedaj so nas že toliko spoznali, da z nami ni šale. Vozili smo se že povsod, najbolj pa nas je veselilo, da je bil največji napredek viden prav pri začetnih skupinah. Tudi učitelja zelenčkov sta kar žarela od veselja, ko sta pripovedovala o napredovanju otrok. Ostale skupine so iskale še terene kjer še niso smučale, teh pa je bilo vedno manj in manj. Vse bolj pa je bilo čutiti tudi odjugo, ki je že zgodaj dopoldne začela načenjati sneg. Mogoče smo bili tudi zaradi tega konec dneva vse bolj utrujeni?
Naslednji dan smo bili že preko polovice tečaja in zjutraj se je že malo poznalo, da je nekaj napornih dni smučanja za nami. Glave in oči so bile malo bolj utrujene, vendar za gledanje risank v avtobusu še vedno dovolj dobre. Pred odhodom na smučišče smo opravili še gasilsko sliko z občinsko zastavo, saj je Občina Preddvor delno sofinancirala prevoz. Nato je sledilo utrjevanje znanja po skupinah, zelenčki pa so bili opaženi tudi že na sedežnicah. Po malici smo napravili še skupinsko sliko na smučišču samem in napravili še nekaj zaključnih voženj. Ker je sneg zaradi odjuge postal zelo težak, smo vseskozi tudi opozarjali na možnost poškodb in poskušali umiriti prehitro vožnjo. Misli pa so nam vseskozi uhajale že na zadnji dan, ko naj bi bila na sporedu zaključna tekma v veleslalomu, ki je seveda pomembnejša od olimpijske.
Vsaka dobra zgodba ima tudi napet in dramatičen zaključek. Čeprav smo vsi upali, da se bodo vremenarji vsaj malo zmotili, tokrat temu ni bilo tako. Že doma so nas na slabo vreme pripravile prve kaplje dežja, med vožnjo pa se situacija ni nič bistveno boljšala. Nekaj za nami je štartal tudi avtobus s skoraj tridesetimi starši, ki so se odločili priključiti karavani nadebudnih smučarjev, veliko pa jih je v Kranjsko Goro prišlo tudi s svojim prevozom. Ker smo si zadali nalogo, da tečaj spravimo do konca "pod streho", smo se pogumno odpravili na mokre strmine. Po vzoru Petre Majdič so temu sledili tudi nekateri starši, drugi pa so z dežniki čakali v izteku. Ker je bilo ostalih smučarjev zelo malo, so lahko opazovali, kaj so se njihovi otroci naučili v preteklih dneh. Slabemu vremenu smo prilagodili tudi program zadnjega dne, vendar se veleslalom zaradi urnika ni mogel začeti veliko pred pol dvanajsto uro. Tako smo vsi premraženi dočakali štart tekme, ki so jo odprli zelenčki, nadaljevali srednji oranžni in končali najhitrejši rumenčki. Kljub zagrizenim vožnjam in boju s stotinkami ni bilo prav nobenega izpada. Za izjemno točnost merjenja sta poskrbela časomerilec Vili in zapisnikarica Melita. Ker je ob koncu veleslaloma lilo kot iz škafa, je drugi tek pričakovano odpadel. Mokri kot "cucki" smo se v hotelu Alpina preoblekli v suha oblačila, pogreli in najedli. Sledila je podelitev nagrad, kjer sta otroke in starše nagovorila in se jim zahvalila za zaupanje predsednik ŠD Roman Rogelj in vodja organizacije Slavko A. Bogataj, učitelji pa so svojim varovancem čestitali, podelili diplome in priložnostna darila. Namenoma nismo razglašali rezultatov tekmovanja, ki naj ne bi bili bistvo tečaja. Vseeno pa glede na talente, ki jih imamo, lahko v prihodnosti mogoče pričakujemo olimpijske kolajne ne samo iz Črne na Koroškem, ampak tudi z Bele pri Preddvoru, Nove vasi, Bašlja, Tupalič, Kokre, Potoč, Mač in še kje. Ker nas je bilo skupaj s starši blizu 150, smo nato lahko uprizorili množični direndaj ob odhodu domov. Nekateri otroci so se pridružili staršem, ostali pa smo se po utečeni poti vrnili z avtobusom. Vse bolj je bilo čutiti zadovoljstvo v zraku in ko so odšli zadnji udeleženci, za njimi pa je ostalo zanemarljivo malo pozabljene opreme, smo se tudi organizatorji kar precej oddahnili.
Če povzamemo preko celotnega tečaja, smo bili zelo zadovoljni, da se je dober glas iz lanskoletnega tečaja razširil tako, da smo letos zapolnili avtobus do zadnjega kotička. Malo nas je neslo pri voznem redu, saj nismo upoštevali, da se je čas vožnje skrajšal za cca. 10 min zaradi podaljšanja avtoceste. Imeli smo nekaj kadrovskih težav zaradi poškodbe lanskoletnega vodje tečaja Slavka, vendar smo potem imeli precej sreče pri izbiri učiteljev. Za uspešno se je izkazala formula tako pri učiteljih kot tudi pri tečajnikih, da približno polovica lanskoletnih udeležencev lahko učinkovito prenese izkušnje na novince. Vse skupaj je delovalo zelo profesionalno in res velja še enkrat pohvaliti vse otroke, za njihovo pridnost in vztrajnost, kar pa je seveda tudi odraz staršev. Vse bolj opažamo, kako velik potencial ima Občina Preddvor s svojo šolo in domačimi otroci ter kako malo pogojev imamo, da bi le tega lahko bolj izkoristili na vseh področjih. Še enkrat hvala vsem za sodelovanje in se vidimo naslednje leto...
Pripravil: Marjan Bogataj
P.S.
· Ne smemo pozabiti na pokrovitelje: OŠ Matija Valjavca Preddvor pri oglašanju tečaja, Občina Preddvor pri delnem sofinanciranju prevoza, finančno pa tudi Andrej Strah s.p. iz Ljubljane, Perfekt iz Kranja, FIST iz Trzina, nagrade pa so prispevali še Afrodita, Rogaška Slatina, Delo d.d., Ljubljana, Iskratel d.o.o., Kranj in Gorenjska banka d.d., Kranj.