Začeli smo smučarski tečaj 2011 in bili v ponedeljek zjutraj ob 7:00 pred Osnovno šolo Matije Valjavca v Preddvoru pripravljeni na start, tokrat pred novim organizacijskim izzivom. Ko smo lansko leto morali nekaj tečajnikov zaradi izpolnjene kapacitete avtobusa odsloviti, nam je bilo jasno, da bo za letošnje leto po vsej verjetnosti potrebno prevoz podvojiti. In res se je zgodilo, da je število prijav že v januarju preseglo številko 60. Ker letos nismo imeli kadrovskih težav, smo sprejeli tudi odraslo skupino štirih tečajnikov. Avtobusa smo zaradi boljše preglednosti geografsko razporedili. Prvega so zasedli tečajniki iz Preddvora in okolice, drugega pa Bašljani in Belani. Predsednik ŠD Roman Rogelj je poskrbel za administrativne postopke, učitelji in šoferja pa za otroke in njihovo prtljago, ki jo je prvi dan vedno največ. Tako nas je bilo po nekaj prijavah in zdravstvenih odjavah v zadnjem hipu skupaj z devetimi učitelji smučanja (Slavko A. Bogataj, Marjan Bogataj, Jure Sajovic st., Bogdan Sajovic, Kristina Bogataj, Jure Sajovic ml., Klara Rebernik, Janez Žnidaršič in Gašper Koprivec) ter šoferjema na koncu kar 78.
Zadnji napotki in priprave na začetek smučanja
Med vožnjo smo uredili tehnične podrobnosti in seznanili tečajnike z utečenimi postopki priprav na smučanje. Ker smo iz predhodnih tečajev in iz dovolj točnih informacij staršev o smučarskem znanju otrok tudi letos imeli predpripravljene skupine, smo se lahko hitro razvrstili po za nas že značilnih barvah. Začetniki so bili markirani spet zeleno in glede na lanskoletne dobre izkušnje sta jih zopet prevzela Janez in Gašper. Ker pa se jih je letos po predhodno zbranih informacijah nabralo kar 18, sta dobila dodatno moč v novopečeni učiteljici Klari. Oranžne srednje skupine so letos tri, učitelji pa Marjan, Jure st. in Jure ml., izkušenejši rumeni skupini pa sta prevzela Bogdan in Kristina. Seveda ne smemo pozabiti tudi na odraslo skupino, ki jo je s polno optimizma in zagona pod svoje okrilje vzel Slavko. Vse skupine so tokom dneva napravile preizkušnje znanja, na podlagi katerih naj bi v naslednjih dneh napravili morebitne korekcije skupin, vendar velikih odstopanj ne bo. Tako smo se pognali v zimske smučine, saj smo pričakovali veliko gnečo zaradi enotnih zimskih počitnic. Prijetno nas je presenetilo, da temu ni bilo tako, neprijetno pa, da je snežna podlaga hitro postajala zelo mokra in težka s tem pa tudi nevarna. Vseeno smo vztrajali do konca, zelena skupina pa se bo predvidoma že jutri zjutraj preselila s traku na žičnice. Ostali smo si nabrali še nekaj kilometrov utrjevanja smučarskega znanja in počasi zaključili prvi dan. Glede na optimistično vremensko napoved v naslednjih dneh, pa pričakujemo še večjo uživancijo na snegu.
Drugi dan je vse lažje. Precej bolje se že poznamo, hitreje se preštejemo in vemo kaj postoriti pred začetkom smučanja. Po manjših korekturah skupin opravimo še obvezno slikanje in odhitimo na smučišče, da bi ujeli prve zavoje preden se pojavi gneča. Vreme je podobno kot prejšnji dan, temperatura pa nekaj nižja, kar pomeni tudi boljše snežne pogoje. Kilometri smučin padajo kot za stavo, tudi večina zelenčkov se že smuča po žičniških napravah. Tečajniki vidno napredujejo in upamo, da bo tako tudi naslednje dni...
Pa ga imamo, je rekla Tina Maze. Ona je sicer mislila na zlato, mi pa na sončno vreme tretjega dne. Čeprav nas je še zjutraj pred domovi čakalo nekaj milimetrov novega snega, se je med potjo proti zgornji Gorenjski vreme hitro jasnilo. Prelepo mrzlo sončno jutro je obetalo odlično smuko in to smo tudi dodobra izkoristili. Spet smo pričakovali povečano gnečo, pa se tudi to ni zgodilo - in prav je tako! Ker nas je veliko in obvladamo vse več terenov, se tudi kot skupine večkrat srečamo in si pomahamo ter pohvalimo, saj je tudi učni napredek dobro viden. Po okrepčilu in odmoru si vzamemo še čas za skupinsko sliko, nato pa takoj spet na teren. Odrasla skupina se na koncu pohvali z osvojeno strmino Podkorena, zeleni pa so ponosni na svoje vožnje z žičnicami. Vsi pa smo zadovoljno utrujeni, kar je videti tudi na avtobusu med vožnjo domov. Zaključili smo tudi prijave ostalih udeležencev za zadnja dva dneva in avtobusa bosta spet polna!
Za spremembo nam je bil letos tekmovalni dan dodeljen že v četrtek in že zjutraj se je začutila nervoza v zraku. Kljub idiličnemu zimskemu dnevu smuči kar nekako niso stekle, kar je seveda tudi posledica utrujenosti po treh intenzivnih dnevih smučanja in precej poledenelega terena, ki je na nekaterih delih deloval kar zastrašujoče. Tako smo malo po smučeh in malo po zadnji plati pridrsali do kosila, vmes pa je bilo že opaziti kakšnega poznanega starša, ki se ozira po svojih otrocih. Če je bil predviden start veleslalomske tekme predviden za dvanajsto uro, se je zaradi velike količine predhodnikov na progi le ta zavlekel za debelo uro. Vseeno so starši lahko opazovali svoje smučarje pri delu, medtem ko so se pripravljali na štart. Glede na probleme z merjenjem časa na letošnjem svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju, smo letos poiskali neodvisne merilce časa (podedovali smo jih od prejšnjih tekmovalcev). Ti so nam šli na roko in nam tako privarčevali kar precej dela. Prav vsi smučarji so prišli do cilja, pri tem velja še posebej pohvaliti naše najmlajše. Rezultati pa ostajajo neobjavljeni do zaključka tečaja...
Pa je prišel še zadnji dan. Kar nekaj staršev se nam je priključilo na avtobusih in zapeljali smo se sončnemu dnevu nasproti. Spet smo lahko ujeli nekaj res lepih dopoldanskih voženj, saj gneče spet ni bilo pretirane. Malo smo jo popravili sami, ko smo se po kosilu začeli zbirati na vlečnici za obljubljeno predstavitev skupin. Nekaj po 13. uri se je po smučišču spustila najštevilčnejša skupina zelenčkov v spremstvu svojih treh učiteljev, ki je staršem, ki so čakali na smučišču in ob vznožju, pokazala, da so se v tem tednu zares naučili smučati. Potem pa vsaka naslednja skupina imela svoj nastop zase: oranžni so pokazali, da se znajo voziti tudi rikverc (nazaj) in kako napredujejo iz klinastih (nekdaj plužnih) zavojev v osnovno paralelno vijuganje, rumeni pa so izvajali že zahtevne elemente smučanja, kot je balet na smučeh in tudi skupinski nastop v paralelnih formacijah. Sledila je še največja kača smučarjev v zeleni, oranžni in rumeni barvi in se razpotegnila skoraj po celi strmini. Tako smo končali s smučanjem, se pri avtobusih preoblekli in pripravili na zaključek tečaja. Zbrane je nagovoril in pozdravil predsednik Športnega društva STORŽIČ Preddvor, nato pa še učitelji, ki so objavili rezultate veleslalomske tekme in vsakemu v svoji skupini čestitali in podelili diplomo in priložnostno darilo. Za zaključek se je vodja tečaja Slavko A. Bogataj zahvalil še staršem za zaupanje in se priporočil še za naslednje leto. Malce utrujeni a vseeno zadovoljni smo se odpeljali domov, na parkirišču osnovne šole pobrali svojo opremo in se s prijetnimi občutki poslovili.
Pripravil: Marjan Bogataj