10. 3. 2011: DOGODKI IN ODMEVI - ZAKLJUČNO POROČILO S SMUČARSKEGA TEČAJA 2011 - KOMENTARJI IN MISLI UDELEŽENCEV
Prejeli smo tudi nekaj komentarjev in misli staršev - z njihovim dovoljenjem jih tudi objavljamo in podpišemo:
Čeprav je od zaključka smučarskega tečaja minil že en cel teden, so spomini še vedno živi in sveži. Kar me najbolj veseli je, da se to odraža pri Sabrini in Marku, sedaj diplomiranima tečajnikoma, ki me vsak dan sprašujeta, kdaj bomo šli kaj smučat.
Pokazalo se je, da je za družino, sploh če se s tem sooča prvič, smučarski tečaj kar zajeten podvig. Pa ne mislim v finančnem smislu, ampak gre za povsem druge stvari. Najprej je otrokom potrebno predstaviti smučanje kot prijeten in zanimiv šport. Nekaj predstave o tem dobijo na TV ekranu, nekaj pa skozi redno večerno pomerjanje vse smučarske opreme od A do Ž sredi dnevne sobe.
Otrok, ki se tečaja udeležuje prvič, nima predstave, v kaj se podaja. Potem ko razložim, kako to vse skupaj zgleda, kaj se počne in da bo seveda zabavno, pade skupna odločitev: GREMO! Tukaj seveda nastopi mamica, ki jo skrbi za svoje otroke. Vpričo njih se ji poraja na tisoče vprašanj, ki letijo na mene; ali jih bo zeblo, ali je na avtobusu toplo, kaj če bodo izgubili rokavice, kaj če bodo mokri, kaj če bosta otroka žejna, kam in kako lulat... Skratka cel kup nervoze, tako da bi kmalu vsi skupaj ostali doma.
Končno je prišel čas prihoda na smučišče. Prvič sem seveda moral biti zraven. Ko so bili zelenčki nared in so jih prevzeli učitelji, sem v trenutku postal neizmerno dobre volje. Ne zaradi tega, ker sem se lahko sam po svoje zagnal v hrib, temveč ker sem videl gručo zelenih majic, nasmejanih, sproščenih, polnih pričakovanj in pripravljenih na nova doživetja. Jaz pa kot da me ni, kot da nisem njihov fotr, komaj da mi namenita kakšen pogled, za kakšno besedo ni časa.
Še dvakrat sem se odločil priključiti tečajnikom. Srečevali smo se na smučišču. Kar pogosto sem se ustavil in opazoval posamezne skupine. Kup veselih in zadovoljnih obrazov, ki so po Kranjski gori vneto plužili in preplužili na tone snega. Neopazni niso ostali niti učitelji, sploh tisti, ki so imeli opravka z najmlajšimi. S toliko truda in vneme so malčke zavozlane s smučmi neumorno dan za dnem pobirali s tal, da mi je šlo sem in tja kar na jok. Povrhu vsega pa so otroci znali povedati, da so bili »ful« zabavni in hecni. Normalno, Marku je bila najbolj všeč Klara, ker mu je posodila svoj zip, Sabrini pa Gašper...
Tečaj je hitro, ugotovili smo da prehitro minil. Otroci so postali navdušeni smučarji, mami je bila zaradi tega neizmerno srečna in ponosna na to, jaz pa vesel, da sem za smučanje na ta način dobil novo mlado družbo.
V bistvu je bil prvotni namen tega pisanja, da se zahvalim. Vsem, ki so zaslužni za organizacijo in izvedbo tečaja, vsem učiteljem, še zlasti pa Klari, Gašperju in Janezu (po naročilu nadebudnikov). Organizacija je bila brezhibna, izvedba izvrstna, vreme lepo, res je bilo za vse lepo poskrbljeno. Tudi drobne malenkosti, ki so jih tečajniki prejeli zadnji dan, veliko štejejo. Zahvala tudi zato, ker ste me prijazno vzeli s seboj. Verjamem, da se bomo še videvali, še bom šel z vami in skupaj s tečajniki na avtobusu gledal risanke, kakšnemu od njih pa z veseljem pomagal zapeti pancarje.
Hop zavoj!
Sabrina, Mark, mami Binela in Edo Žibert
Najprej hvala in iskrene čestitke za vzorno izveden tečaj. Našo punco je zelo težko navdušiti za kakšno aktivnost, kjer mora biti sama, brez staršev, ampak smučarski tečaj ji je všeč, rada hodi in vsi smo zadovoljni. Posebna pohvala prav vam tudi za zelo simpatične povzetke dogajanja vsak dan. Verjemite, da starši to zelo radi beremo.
Še enkrat bi se rada prisrčno zahvalila za super izvedbo tečaja. Danes, ko smo spet vsi nazaj na starih tirih, se z nostalgijo spominjam preteklega tedna, še sploh tistega dne, ko smo šli družinsko v Kranjsko Goro. Nepozabno! Zdaj ko vem, kako tečaj izgleda, bom drugo leto tudi jaz večkrat šla z vami in se nasmučala.
Naslednje leto se torej spet vidimo, do takrat pa vsem mnogo uspeha na športnem in drugih področjih!