Že ob zaključku lanskoletnega smučarskega tečaja, ko smo bili zaradi polnega avtobusa primorani nekaj udeležencev zavrniti, smo začenjali debato, da bosta za organizacijo naslednjega tečaja po vsej verjetnosti potrebna dva avtobusa. To se je izkazalo za resnično že kmalu po začetku letošnjega zbiranja prijav, saj je evidenca hitro presegla številko 60. Z nekaj bolniškimi odjavami in prijavami v zadnjem hipu, pa se je številka ustavila pri skoraj sedemdesetih tečajnikih. Letos smo prvič možnost učenja ponudili tudi staršem prijavljenih otrok, prav tako smo poskusno uvedli elektronske prijave in plačila članarine.
Ker tokrat nismo imeli kadrovskih skrbi z učitelji, smo se odločili zagristi v nov izziv in se spoprijeti z dodatnimi aktivnostmi, ki jih razdelitev na dva avtobusa prinese. Ker vsem željam pač ni mogoče vedno ustreči, smo se odločili za lokalno porazdelitev po naseljih Bela/Bašelj in Preddvor z okolico. Že po prvem dnevu se je sistem izkazal za dokaj uspešen in tako niti v naslednjih dneh večjih težav ni bilo. Enako je bilo s predpripravljenimi skupinami, ki smo jih prvi dan dodobra stestirali, drugi dan pa z redkimi popravki že imeli dokončne skupine. Odločili smo se tudi za večja avtobusa, tako da nismo bili preveč utesnjeni in se nam je proti koncu tedna lahko pridružilo večje število staršev. Za razliko od preteklih dveh let nismo imeli nikakršnih problemov z njimi, saj se niso podajali v utečeno delo tečaja in smo tako lahko oboji uživali v sončnih smučarskih strminah. Dnevno smo se usklajevali s šoferji glede hranjenja v avtobusih, pa nam je na nek način do konca tedna tudi to uspelo. Za dobro se je izkazalo tudi to, da je bila veleslalomska tekma že v četrtek, saj smo se s tem izognili kaosu zadnjega dne pred odhodom domov. Tako smo lahko pripravili še predstavitev dela po skupinah in za zaključek še najdaljšo kačo v zeleno/oranžno/rumeni barvni kombinaciji, ki je segala skoraj od vrha pa do samega smučarskega izteka. Ker je varnost na prvem mestu, sta nas malo ustrašili dve poškodbi na začetku tedna, ki pa sta se nato izkazali za lažji in tudi zato je lahko zaključek potekal v sproščenem in zadovoljnem vzdušju. Pa še to: pohvaliti je potrebno starše in predvsem otroke za skrb, saj ni bilo niti med tednom niti zadnji dan enega kosa pozabljene oz. zamenjane opreme...
Veliko o letošnjem smučarskem tečaju smo seveda že napisali, objavili na spletni strani, še več informacij in občutkov pa smo si izmenjali osebno. Konec meseca bo izšel še članek v občinskem glasilu Viharnik. Poleg že omenjenega prilagamo še nekaj dodatnih informacij/komentarjev in tudi slikovnega gradiva. Še enkrat hvala vsem, ki ste nam izvedbo tečaja omogočili in nasvidenje prihodnje leto...
Kje smo smučali, smo en dan posneli tudi z GPS napravo:
Pripravil: Marjan Bogataj